Ta teden sem določila za teden juh. V ponedeljek sem naredila mehiško koruzno juho, torek je bil dan za francosko čebulno juho, v sredo smo se veselili zelenjavne juhe, v četrtek pa sem hotela posebno juho, ki je niso jedli še nikoli. Po raziskovanju sem se odločila za juho iz pečenega krompirja. Ker se sliši odlično. Prebrala sem sestavine in se lotila kuhanja. Vse se mi je zdelo logično, tako, da navodil nisem brala. Naredila sem jo po svoje in juha je izpadla fenomenalna. Izkazalo se je, da je tisti recept čisto drugačen in še sreča, da nisem prebrala navodil priprave 🙂 Moja dva fanta sta jo izglasovala za zmagovalko tedna.
Verjetno tako nastajajo najboljši recepti. Morate kdaj poskusiti 😉
Danes je Gregorjevo, dan, ko se ptički ženijo alias nekomercialno valentinovo. Bodimo zaljubjeni. Danes lahko sigurno kupite rožico ali majhno pozornost za pol cene, kot pa 14.2, ko cene navijejo v nebo. Lahko pa spečete tudi tole slastno tortico. Glede na preprostost, se je lahko loti čisto vsak. Ker ne vsebuje moke, je primerna za tiste z brez glutensko dieto, za celiakijo in za vse ostale sladkosnede.
Torta caprese je sicer tradicionalna italjanska slaščica, ki je ime dobila po otoku Capri. Ena izmed zgodb pravi, da se je Avstrijska princesa priženila v Italijo in si zaželela eno dobro saherco. Neapeljski “chefi” niso imeli pojma o čem govori, vedeli so le, da je torta čokoladna, zato so se lotili nečesa po svoje. Moko so zamenjali z mandlji, ki so tipična Neapeljska sestavina in nastala je stvaritev, ki se je obdržala do danes. Ni pa znano, ali se je obdržal tudi njun zakon. Če je bil odvisen od te torte, dvomim, da ga je madam zapustila.
Se spomnite maturantskega izleta ali absolventa? Krf ali Kreta, a ne? Večina nas je torej vsaj enkrat dala čez zabavo v Grčiji. In večina nas je vsaj namočila jezik v njihov znameniti Ouzo. Meni že spomin na ouzo požene mravljince po hrbtu. Moja prva predstava je bila, da je najbrž tako, če si umiješ zobe in povrhu zvrneš en šnops. Ste že dobili okus v ustih, kajne?
In koromač mi takoj prikliče spomine na Grčijo in Ouzo. Zato sem se ga do sedaj na veliko izogibala. In odkrito povem, da sem bila zelo krivična.
In ko sem prebrala, da je veliki topilec maščob, kar je za pomladansko obdobje zelo želena novica, razmišljam, da bo redni spremljevalec naših krožnikov.
Tale solata je bila odličen začetek.
“Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se speče.” Se glasi znan pregovor o ljubem našem kruhu. Pa še kako drži. Sicer še vedno ne vem, zaradi česa je boljši, zaradi vonja, ki se razlega po hiši, hrustljava skorjica ali res okus po meri.
Ajda je žito, ki je premalo poznano in uporabljeno. Odlične so ajdove palačinke s skuto, ajdovi žganci, a moj daleč najljubši ajdov recept je pa tale hrustljavi kruh.
Lahko ga jeste samega za malico, s pršutom ali dodatkom mesa je odlično kosilo, z nutelo pa sladica ali le nedeljski zajtrk. Jaz sem ga postregla z odličnim tuninim namazom.
Ja nič, grem v boj še za zadnji košček. Ga je nekam hitro zmanjkalo.
Po pustu pride post. In po svinji zelenjava. Na našem krožniku se ponavadi ponavljajo ene in iste stvari. In temu primerni so tudi obrazi, ki sedijo za mizo. In zdaj, ko je naš malček v letih, ko ga je treba marsikaj pravilno naučiti, tudi pravilne prehrane, je treba resno zagrabit in uporabiti vse trike, da je zelenjave vedno veliko na krožniku. Pa tudi, če je “zamaskirana” v krasne, okusne kroglice. Brokoli je nasploh zelenjava z visokimi vsebnostmi vitaminov in mineralov. Preprečeval naj bi številne bolezni, priporočljiv pa je tudi za nosečnice.
In zaradi česa ga priporočam jaz? Nizke energijske vrednosti. 100g vsebuje le 27 kcal. No, po tem, ko mu dodamo sestavine za tele okusne kroglice, jih ima malo več.
Pri nas jih je zmanjkalo v hipu. Pa čeprav ponavadi brokoli ostane na krožniku.
Za pusta. Ker je poplava receptov za krofe na vseh forumih in klepetalnicah, letos so posebej moderni bio, presni, krofi v pečici,…in ravno zato vam jaz ponujam recept za tele preproste blazinice. Z malo domišljije jih oblikujete v srčke in so krasno pustno valentinovo presenečenje. Piškotki so res enostavni za narediti, tako, da vam pri peki lahko pomagajo tudi vaši najmlajši. Veselje bo neizmerno,..vsaj pri nas je tako. Priznam, da me to veselje drži pokonci, ko je po peki treba posesati in pomiti kuhinjo.
Če zanemarimo količino masla, so zaradi korenja in pirine moke, tele blazinice dokaj lahka in manj redilna sladica. Piškotkov pride kar precej, tako da bo sladkanje trajalo dlje časa. Pa še v hladilniku počakajo,…če jih prej ne zmanjka 🙂
Prav lepo je obujati recepte babic, sestre Vendeline in podobnih že razpadlih kuharskih knjig in jim z malimi spremembami dati svoj podpis.
Krofom se pa tako ali tako v prenatrpanih supermarketih, pekarnah in ostalih trgovinah ne boste mogli izogniti. Le privoščite si kašnega. Otročki s sladkornimi brki so res najlepše maškare.
Naj vam teknejo!
Večkrat se mi zgodi, da grem na dogodek, praznovanje, poroko, ali kaj podobnega in tam poskusim nekaj, kar mi ostane. V ustih, spominu, glavi,..ponavadi je to precej enostavna jed. Poskusim jo še velikokrat, ampak nikoli ne zadosti pričakovanju, oziroma na poteši tiste želje in okusa, ki je ostal spravljen tam nekje zadaj. Veste, o čem govorim,… tista tortica, ki ste jo jedli na sestrini poroki ali mogoče le namaz, ki ga je naredila kuharica v osnovni šoli. Moj “tisti”, ki ga res nisem uspela najti nikjer, je zelenjavni narastek s poroke najinih prijateljev. Jedli smo v Kongu (ne tistem Kongu iz črne celine, ampak Grosupeljskem ;)) in zelenjavni narastek je bil božanski.
Seveda, je moj dragi že večkrat poslušal o “the” narastku in ko sem tegale postavila na mizo, je dvignil pogled, se nasmejal in rekel: “To je to, a?”… in res je bil. Najbližji približek najboljšemu.
In sedaj uživam v spominu svojega, ne več tistega s Konga, torej je mission complete….do naslednje skušnjave 😉
Ponavadi med vikendi, ko gremo k našim v Velenje, padajo sladkarije na veliko. Ker po nedeljskem kosilu desert pač mora biti. Jasno. In potem se tiste novoletne zaobljube, zdej pa dost, od jutri naprej ne jem več cukra, prestavijo za en dan ali bolje rečeno, do naslednjega vikenda v Velenju. Saj ne vem, po moje je kriv zrak tam v Velenju, mogoče hlapi Šoštanjskega TEŠ-a, ker nekaj mora biti. Tista samokontrola izgine v hipu.
Pa tudi tista težko izgubljena kilca se vrne v hipu.
Tokrat sem se sladice lotila jaz. Za pravo klasično sladico, se spodobi navdih in recept iskati pri klasičnih kuharjih. Tokrat po navdihu same kraljice kuhinje Julie Child.
Mousse je odlična, močna a hkrati rahla sladica.
…in potem prinese še babi sveže pečen štrudelj…pa hujšaj, če lahko 😉
I’m still here! Ni me odneslo v novo leto. Priznam, da je bila objava pripravljenih receptov na blog, zadnjih 14 dni, zame zadnja briga. Pri dveh bolanih fantih doma, sem zvečer padla v posteljo kot klada. In seveda me bodo vse dame, ki so imele že kdaj bolanega moškega doma še predobro razumele. Še sreča, da me skrbno spravljeni recepti potrpežljivo čakajo na spletu.
Ampak obljuba dela dolg. Nedolgo nazaj sem vam že pisala o tem, da si draga prijatelja želita podoživeti potovanje v Vietnam prav s to jedjo, ki jima je najbolj ostala v spominu. Takrat me je čas priprave malo odvrnil od tega, da se ga spravim narediti, a saj veste, za prave prijatelje ni nikoli škoda časa. Če se ob tem še prav odlično naješ, je razmišljanje bi ali nebi popolnoma odveč.
Pho bi jaz opisala kot prav posebno govejo juho, ki zaradi svežine dodatkov, ki jih dodamo že kuhani juhi primerna tako poleti, kot sedaj v januarju, ko bi si želeli dati dol kakšno kilco ali samo prečistiti telo.
Kakorkoli, dobrodošli v Vietnam, pa čeprav le s skodelico juhe!
Je bila naša božična večerja. Nič kaj klasična ampak odlična večerja.
Za letošnje praznike sem se odločila, da bomo doma naredili biftek. Tokrat je klasičnega govejega zamenjal bolj poseben ribji biftek.
Rada razvajam svojo družino in za božič se ponavadi v iskanje tistega pravega recepta zapodim že kar nekaj časa prej.
Včasih je večerjo pripravila mami ali babi in smo se odkrito rečeno prenažirali. Tokrat so se reveži 😉 morali zadovoljiti z mini porcijo tatarca. Po začetnem godrnjanju (ati je po tem, ko je dobil krožnik na mizo, vprašal, kaj bo pa za večerjo :-D) so bili vsi zadovoljni. Z ravno prav polnimi trebuhi smo ugotavljali, da smo z užitkom jedli surovo ribo, pa čeprav nismo ravno material za takšno hrano.
Piko na i dodajo še krasna prepeličja jajčka.
Če ste ljubitelj lososa, bo ta jed za vas zadetek v polno. Zase lahko rečem, da že dolgo nisem jedla kaj tako dobrega.
