Naše kampiranje na morju se vedno konča s kakšno zabavno ali manj zabavno prigodo, ki si jo zapomniš, da jo boš razlagal gostom na zlati poroki. Eno pa danes delim z vami.
Se zraven naše prikolice pripelje Punto z italijanskimi tablicami. Ven stopita dve fejst mladenki in začneta razpirati majhen šotorček. Tistega za 1 in pol osebo. Punci sta “parlato” italiano, in naši fantje, še Sandija smo imeli na obisku, ki pa tako ali tako ne špara jezika, so si ju privoščili. Glede na njune poglede in čudne dotike, smo ju proglasili za par. Res so si dali duška, da je bilo že mene kar malo sram. V tistem, pa ena od deklet pristopi in vpraša v čisti slovenščini, če imamo mogoče vžigalnik. Čeljusti na tla, rdečico na obraz in lahko si mislite, koga je bilo sram potem 🙂
Za njima je šotor zraven nas postavil simpatičen madžarski par. Smo jima vse posodili in ju samo hvalili, saj veste, osel gre le enkrat na led. Žal pa sta tadva govorila le madžarščino. A vse se da, če se hoče, pač uporabiš roke in noge in pogovor steče. Spoprijateljili smo se in Helgina mama je v zahvalo za odlične sosedske odnose prinesla lángose. Google translate je pomagal z receptom in je zaslužen, da jih jemo še danes. In vsako leto se veselimo tistih parih minut ročnega klepeta s Helgo in Robijem.
Kliče Helena. Smo v Piranu in imajo precej poceni divje šparglje. Ti jih prinesem? Seveda! Kdo bi se pa branil najlepšega šopka daleč naokoli?
In kaj narediti? Odpri hladilnik in ustvarjaj. Časa za trgovino ni bilo, čakati na naslednji dan pa res nisem hotela. In sem ustvarila čisto posebne, kolačke, tortice, ali kakorkoli jim že želite reči. Mož in otrok sta bila navdušena pa tudi Dejan in Helena se nista pritoževala.
Receptov za šparglje, pa tako ali tako ni nikoli dovolj, kajne?
Divje šparglje je mogoče res težje dobiti kor tiste “navadne” šparglje, ki jih lahko kupimo že v vsakem supermarketu, a se vsekakor splača potruditi in mogoče dati kakšen evro več. Okus je intenzivnejši in bolj bogat, kar bo ljubiteljem špargljem še posebej všeč.
To, da so šparglji super, duper, oh in sploh zdravi, čivkajo že vsi ptički, a to, da so močan afrodiziak pa mogoče prvič slišite. Če pa deluje, pa presodite sami 😉
Pomlad se nagiba k poletju in vročina počasi pritiska. Komaj čakam nektarine, breskve, lubenice,..ki bojo nadomestile kakšno tortico ali desert. Do takrat si pa lahko privoščimo kakšen lažji, osvežilni desert, ja? Ja.
Tole pecivo sva z mami ustvarile med prvomajskimi in po vseh mesnih dobrotah, je res ravno prav teknilo. Mami je našla recept na kulinariki od koder vedno privleče kakšen odličen recept, ki ga potem prirediva po svoje ali pa pustiva, kot so si ga zamislili avtorji.
Tokrat sva izbrali originalnemu receptu dodali le pikico na i in bilo je res odlično, mogoče pa bom naslednjič dodala še kakšno sveže sadje (jagode, maline,..), ali pa poskusila navadni jogurt zamenjati z grškim.
Pri nas ga je zmanjkalo takoj. Obiski so prišli še naslednji dan naokoli. Ali je kriva družba ali pecivo pa presodite sami 😉
Tale recept sva z možem enkrat zasledila na najbolj kuharskem kanalu, ko je Julisima predstavila svoj najljubši recept iz otroštva.
Ker Bolgarske kuhinje res še nisem preizkušala in se mi je ideja namazanih čevapčičev na kruh zdela odlična, je bil tale pomladni vikend ravno pravšnji za preizkus.
Vreme nam je služilo, kamin je gorel kot še nikoli, redkvica, ki sem jo namenila za prilogo, pa je zadišala po bučnem olju.
Skratka, sendviči so primerni za vsak žar, piknik ali obiske, saj jih lahko pripravimo tudi v pečici.
Za mojo najljubšo jed iz otroštva bi se “skregala” špinača in čufti, a tudi princesses (kot imenujejo te kruhke Bolgari) bi se z lahkoto uvrstili na seznam.
Jaz sem jih namazala na čebulni kruh, a ni prišel preveč do izraza. Tako, da uporabite kruh po želji. Je pa odlična priložnost za porabiti star kruh, ki vam ostaja in se ga vsi na veliko izogibajo.
Kruhke ponudite z osvežilno paradižnikovo, šopsko, grško, coleslaw solato ali kakšno podobno osvežilno solato.
Sezona špargljev je v polnem teku in odkar jih jem tudi jaz, se jih še toliko bolj veselim. Čeprav priznam, da je tale recept nastal bolj pod “pritiski” oziroma željah prijateljic, ki so res ljubiteljice špargljev.
Ker so pito in juho pripravljali v Masterchefu, sem se ju jaz tokrat z veseljem izognila, seveda pa je k temu botrovala tudi moja ljubezen do riža. In receptov za odlično rižoto ni nikoli preveč.
Tokrat pa je tale recept namesto velike torte, ki bi zdajle morala krasiti mizo lepe hiške malo ven iz Ljubljane. In to ne samo zaradi tega, ker ima draga oseba rojstni dan, ampak tudi zato, ker so se stvari iztekle tako, kot so se morale in se bo veselje v hiši povečalo za eno majhno “kiklco”. Šparglji za folno kislino in za mamino potešitev želja.
Draga moja, tokrat samo recept, kot si želela, drugič ti pridem pa še skuhat! 😉
Vse naj naj :*
Sonceeee! Začelo se je lepo vreme. Za mene tisto najlepše. Okoli 20 stopinj, kratki rokavi in kavbojke. Če se mene vpraša bi lahko bilo vedno tako. In kaj paše ko je sonce? Sladoled. No, tudi kakšna sočna breskev ali lubenica vsekakor tekneta, samo čez sladoled ga ni.
Glede na to, da prihajam iz Velenja, ki je milo rečeno meka sladoleda, vsaj bilo je. Pred blokom kjer sem odraščala je bil kiosk in v njen vedno nasmejana Suljo in Dino, ki sta z veseljem dala kepico kot se spodobi. Za tri ljubljanske ali primorske…pa ne zato, ker kot bi rekel moj ata, sem od majhnega toliko investirala v njih, da bi lahko imela njihove delnice, ampak res so vsi dobili ogromne kepice.
Tudi sicer je takšna tradicija v Velenju. Vsak je bil vsaj enkrat pri Ohridu.
Ampak priprava sladoleda doma, ima svoj čar. Sploh, ker si narediš takšnega, kot ti najbolj ustreza. Jaz sem tokrat naredila jagodnega in vanilijevega, ki sem ga namesto s čokoladnim oblivom, kot je pri Ohridu v navadi “začinila” kar z bučnim oljem. In ja, paše. Vsaj tistim, ljubiteljem bučnega olja. Potresite ga še z prepraženimi bučnimi semeni in dobite desert kot iz vrhunske restavracije.
Odkar je naš malček v vrtcu se je stopnja obolelosti pri nas vzpela od nič do recimo 85%. Kašelj je na dnevnem redu, tudi nosek je konstantno poln. Najbrž vsi starši majhnih otrok poznate tisto, ko niste bili 10 let v bolniški, potem je pa bolezen kar naenkrat napadla?
Še dobro, da narava poskrbi za to, da nam ni treba vsak teden v lekarni pustiti celega premoženja. Namreč vedno, ko pridem iz lekarne, sem tam pustila vsaj 5o eurov.
Pomlad je čas, ko nam travnik ponudi veliko. Od tropotčevega sirupa in sirupa iz smrekovih vršičkov sem vam že pisala v enem prejšnjih blogov, tokrat pa vam objavljam recept za regratov med, ki sem ga izbrskala iz zaprašene omare pokojnega dedija.
Debat o tem, a je to sirup ali med ali bi moral imeti drugo ime je kolikor hočete. Tako, da sem jaz uporabila oba imena, da bo volk sit in koza cela.
Če se zakopljete v literaturo in preučite regrat, boste ugotovili, da vsaj en del te “železne” rastline pozdravi vaše težave.
Ali pa le lakoto, če ga postrežete v solati s krompirjem in jajcami.
Kdo se ni do sitega najedel pirhov in šunke, naj se javi! Mi smo bili pri naših in ker je tradicijo treba spoštovati, se veliko od začrtanih smernic nismo odmikali. Pirhe smo pobarvali v čebuli in teranu, šunka, potica in hren so bili tudi pripravljeni za na mizo. A za spremembo tokrat ni bila šunka v testu, ampak sem se odločila, da bodo za kosilo kar preprosti sendviči. Ja, prav ste prebrali, za največji krščanski praznik smo jedli za kosilo sendviče. In to odlične.
Na domače pečen kruh, sem namazala jajčno hrenov namaz, nanj položila tanke rezine kuhane šunke, ki sem jim za hrustljavost dodala liste zelene solate. Zraven sem postregla polnjen jajček (z istim polnilom, kot je bil namaz) in jajčni hren.
Seveda nam je ostala gora šunke, ker mami vedno skuha še za sosede, pa sosedove sosede ali bolje rečeno kar za pol žlahte, saj veste, za vsak slučaj, če kdo pride.
In tokrat je nismo porabili za ričet, ampak sem se odločila za tipično slovensko premalo!!! poznano jed Gorenjsko prato. Enkrat sem v roke dobila publikacijo o Evropskih državah in vsaka je imela predstavljeno eno narodno jed. In ravno Gorenjski prati je pripadla čast zastopati Slovenijo.
Za malo spremembe sem je nekaj predelala tudi v muffine, da je bolj teknila tudi našemu malčku.
In kaj je najlepše? Porabili boste ostanke, na mizi pa ponudili odlično in pristno slovensko kosilo.
Beseda golaž izvira iz madžarske besede “gulyás“, ki bi jo po naše prevedli kot kravji pastir. Čez čas se je ime preoblikovalo v gulyáshús, ki naj bi bilo meso, ki so ga pripravljali kravji pastirji.
Za dober golaž je treba vedeti le par stvari. Nikoli ne more biti preveč čebule. Dlje ko čebulo pražiš, boljši bo okus. Večkrat, ko golaž pogrejemo, boljši bo. Vsak dodatek zelenjave, vina ali začimb je le dodana vrednost. Ne bojte se biti izvirni in dodajte kaj po svoje. Moja skrivnost za odličen goveji golaž je košček temne čokolade.
Tokrat pa sem se lotila divjačine, ker tu in tam si je treba privoščiti kakšen nevsakdanji obrok, kajne? Mi smo si ga privoščili za novo leto, a je šele sedaj prišel na vrsto za objavo. Recept sem dobila iz bogato založene zbirke receptov velikega chefa in vsekakor ga je vredno imeti v svoji zbirki.
Naj vam tekne!
Sezona piknikov je odprta. Komaj sem čakala, da zlezemo iz bund, rokavic in kap. Pomlad nam je že dala en lep, sicer še kar precej vetroven vikend, zato smo seveda z veseljem sprejeli povabilo prijateljev na otvoritev sezone. Za odlične čevapčiče in ražnjiče se moramo baje zahvaliti Loškemu lokalnemu mesarju, meso je odlično spekel moški del, solato je pripravila gostiteljica in meni je ostala sladica. In pomladnem času primerno, sem se odločila za lahko kombinacijo limone in skute.
Kot pravijo, je tale sladica zvezda piknikov. Pa tudi čisto navadnega vsakdana.
Zgornja jajčno limonina glazura ima tak poseben okus in potegne malo bolj na grenko, tako, da če bi se radi tega izognili, lahko pecivo naredite brez zgornjega sloja. Le piškotno posteljico in skutino limonino osnovo.
Če pa namesto limonine glazure dodate tri male ali en velik lonček kisle smetane, jo malo posladkate in namažete po vrhu, pa dobite novo odlično skutino pecivo.
Za vsakega nekaj, odlično, ne?
