Ko smo lazil okrog po zakladkih, je prijatelj skočil še v Hofer po kosilo in omenil, da imajo krasne telečje zrezke, ki so že na prvi pogled izgledali, da se bodo kar stopili v ustih, sva z očetom pohitela v akcijo. Seveda teh telečjih zrezkov ni bilo nikjer več. So se pa v isti vitrini prav ponosno postavljali konjski zrezki. In seveda so šli z nama. Tako, da je bilo danes na mizi nekaj drugačnega. Edina pomankljivost teh zrezkov je dolgo kuhanje, tako, da mora biti nekdo na sončno soboto dopoldan doma in paziti na lonec. Babi in dedi sta se ponudila za varuške, mami in ati pa sta tako ali tako mogla obnoviti moči po prejšnjem activity večeru 🙂
Jesensko martinova kočerja. Kaj pripraviti za 6 oseb in 3 otroke? Kar nekaj raziskovanja in brainstorminga je bilo potrebno, da sem bila vsaj približno zadovoljna z menijem. Jedli smo pire iz buče, pečeno kislo zelje in piščanca v vinu. Za desert pa še tele prekrasne, sočne kolačke. Priznam, da ko sem prebrala recept in videla, da se uporabijo kar cele mandarine z olupkom vred, ni veliko manjkalo, da res ni bilo kaj čokoladnega za zraven, a sem se vseeno opogumila. In ni mi žal. Brez dvoma, bodo tile kolački še velikokrat na sporedu pri nas.
Mandarine so itak zakon. Če se mene vpraša, bi jih lahko jedla celo leto. Ampak mandarine, ne razne križance in približke. Prav vesela sem bila, da sem našla še eno pecivo, da niso vedno samo v “žilo”. Ker malo spremembe včasih ne škodi.
Glede na vse prehlade in viroze, ki kar nočejo stran od naše hiše, je bilo volje za preizkušanje novih receptov in pa volje za kuhanje nasploh bolj malo.
Ampak, ker buče, ki smo jih dobili za porabiti tega nočejo in nočejo razumeti, je pač treba iti v akcijo. Ker sem potem, ko enkrat začnem, itak v elementu in bi lahko kuhala cel dan pa celo noč. Začnejo se porajati nove in nove ideje.
Ker smo se bučnih juh in omak že kar preobjedli, sem morala najti in ustvariti nekaj drugega. In danes smo jedli tale kari brez currya 😉 Odličen je bil, ko smo odstranili arašide, ga je z veseljem pomljaskal tudi naš triletnik.
Čokolada, čokolada, čokolada,…po moje najpogosteje uporabljena “droga” na svetu. Ali vsaj pri meni. Nikoli je ni dovolj v nobeni obliki. In za svoj rojstni dan sem si želela privoščiti nekaj res močno čokoladnega. Sploh, ker sem vedela, da nanjo pridejo sami čokoholiki.
Ker sem zraven naredila Gumbo, sem se odločila, da bo tudi torta Ameriška. Ker red velvet cake ne zadovoljuje naših čokoladnih želja, sem naša tole Brooklynsko krasotico, ki je naše želje več kot zadovoljila.
Torta je res “nabita” s čokolado in primerna le za hude odvisnike. Čeprav, mi smo je lahko pojedli več kot en kos, vključno z najmlajšimi.
Če želite, da bi bila še bolj primerna za otroke, instant kavo zamenjajte za kakav.
Če smo že bili celi ameriški in ker se ravno bliža njihov popularni Haloween, vam namignem, da je ta torta z izgledom zemlje odlična za uporabit, če pripravljate praznovanje na to temo. Drobni nagrobniki iz tičino mase in zvezda zabave je rojena.
Ta enolončnica izvira iz Louisiane in nosi ime Gumbo. Jedli naj bi jo že v 18. stoletju. V to enolončnico pač vržeš kar imaš pri roki. Več kot imaš, boljša je.
Ime Gumbo (eden od prijateljev je rekel, da se njemu to zdi čista azijska jed in jo vztrajno pravi Gombao. Najbrž predvsem zato, da mene spravlja ob živce 😉 ) naj bi se nanašalo na eno izmed glavnih sestavin Gumba okre. Sužnji iz Zahodne Afrike v jeziku Bantu okri pravijo “ki ngombo or quingombo”, v jeziku Umbundu ochinggômbo in v jeziku Tshiluba chinggômbô.
Ste si zlomili jezik? Nič hudega, po dveh ali treh žlicah prekrasnega Gumba, bo jezik kot nov.
Že dalj časa, se mi podi po glavi misel, da bi naredila nekaj posebnega. Posebno slovenskega. Ajda, Kranjska klobasa in buče. Ni jih bolj slovenskih sestavin. To, da so doma narejene testenine vsaj za klaso boljše kot kupljene mi ni treba razlagati, najlepše od vsega pa je, da so tudi narejene precej hitro. Za malo drugačne, sem tokrat zmešala ajdovo in pirino moko. Dala bi samo ajdovo, a mi je je zmanjkalo in nastala je odlična mešanica.
Nadev iz kranjske je dodal tisti mesni del, za moški del družine, naslednjič pa poskusim še nadev iz nanoškega sira, ki je ravno prav pikanten, da bi se podal k omaki iz buče.
Pa pravijo, da slovenska kuhinja ni nič drugega kot goveja juha in orehova potica….
Na našem vikendu se še vedno na drevesu zasveti kakšna domača figa. Poleg tega, da smo se jih kar tako z drevesa najedli že do sitega, sem jih že kar nekaj časa hotela narediti kot desert. Tako, kot si zaslužijo. Biti središče deserta, pomešane s slanimi pistacijami, kislim grškim jogurtom in sladkim medom. Malo zažganih pistacij, porabljenega medu, en poskus ali dva in piškotki so nastali kot sem si jih zamislila.
Na srečo se krog mojih preizkuševalcev veča iz dneva v dan in jim ni težko preizkusit nič novega.
Krožniki so bili polizani. In jaz sem takrat najsrečnejša.
Recept je zelo preprost in primeren za začetnike, morda celo za otroke, če jim pomagate s pečico.
Dolga leta je bila na Loparju kamor zahajamo na dopust gostilnica Seka. V njej so imeli daaaaleč najboljše dagnje na buzaro. Pa še poceni so bile. Zraven sva pojedla ogromno doma pečenega kruha…in nekega poletja, ko sva se sprehodila do tja, Seke ni bilo več. In najboljše školjke so ostale le v spominu. Dobrem. Čeprav priznam, da tiste iz zadnje ribiške fešte niso nič kaj zaostajale za njimi.
Pri nas prav vsi obožujemo školjke, od našega dvoletnika, do mojih staršev in ker narediti buzaro ni neka velika umetnost, sem se odločila, da poustvarim tisti krasni spomin iz Seke. Ampak, za dobro, tisto pravo buzaro, pa rabiš umetnost. In mogoče kak nasvet starih dalmatinskih “gospođa”.
Ime tega tipičnega dalmatinskega in istrskega načina kuhanja pride od železne posode z ročajem buzare, kotliča v katerem so si ribiči na barkah pripravljali hrano.
Da smo pomazali vse, do zadnje drobtinice, mi najbrž ni treba razlagati, kajne?
Konec morja, konec počitnic, čas za nove recepte. In ker je padel dogovor o celodnevnem izletu na Pokljuko, je bilo treba speči nekaj za pod zob. Poleg kruhovega venca smo rabili še nekaj, da nas bo napolnilo z energijo pred pohodom. In tale nutelin čips, ali nutelini upognjenci, če vam je ljubše, so bili ravno pravi za to.
Drugače bi vam pisala o dobrih in slabih straneh nutele ali katere druge sestavine, tokrat pa vas raje povabim na ogled Pokljuške soteske. Priznam, brez zakladkanja in vztrajnih prijateljev je ne bi videla od blizu. In to bi bila res škoda. Človek kar ne more verjeti, kakšne sposobnosti ima mati narava.
Vam prilepim še slikco, da boste videli o čem govorim.
Ko stopiš v stopnišče našega bloka, te najprej pozdravi vonj po Indiji. Za prvimi vrati, ki jih zagledaš namreč živi prijazen starejši par iz Indije. Glede na pogovor s sosedi nekatere to moti, meni pa že vonj po kariju, garam masali in ostalih indijskih začimbah zbudi domišljijo.
Poleg tega, sva si zadnjič z dragim prvič po rojstvu najinega sončka, privoščila zmenek in sva res skrbno izbirala kam bova šla. Ker vem, da je moj za vroče in pekoče, je bil Curry Life Figovec, ki je hram indijske hrane pri nas odlična izbira. Res ga toplo priporočam vsem ljubiteljem.
In potem naredim tikko masalo, ki je takoj za fish & chips najbolj priljubljena hrana v Angliji…tako kot pri nas čevapčiči. Logično, a ne?
Vi si le privoščite okuse Indije, nam se pa začne dopust in v kampu bolj kot Indija dišijo žari in madžarske gorilne kocke. Če bo le minutka ali dve, se vam javim tudi med dopustom, drugače pa čimveč sonca, dopusta in hladne pijače pa se slisimo, ko se vrnemo.
