Vietnam, here I come! Ah, ko bi vsaj bilo res. No, še dobro, da sem iznajdljiva in stric google danes zmore že marsikaj. Poiščite slike, zavrtite si lokalno glasbo. Vonj in hrana pa vas bosta po zaslugi spodnjega recepta tudi odpeljala v daljno azijo.
Pravzaprav je bil začetek tele Vietnamske zgodbe povezan s Klemnom in Uršo (kot je zelo veliko receptov na moji strani, saj mi motivacija in ustvarjalnost vedno naraste, ko prideta na kosilo), saj sta že davno omenila željo po Pho-ju. To je tradicionalna Vietnamska juha, ki pa za pripravo terja vsaj 4 ure in pol. Zato sem se vrgla v iskanje novega zanimivega recepta, ki je priljubljen v Vietnamu. Da vsaj tema ostane ista, če že jed ne bo prava. Še dobro, da veliko potujeta in se moj spisek idej z mešanico njunih pripovedovanj in opisov s potovanj kar ne neha. Tukaj vam prilagam link njunega bloga. Ampak je branje na lastno odgovornost. Če ne boste spali celo noč, da vse preberete, ste si sami krivi!
Ampak veste kaj, ni vrag, da tega Pho-ja enkrat ne poskusim tudi jaz. Me prav draži zdaj tole 😉
Včasih potrebuješ tiste male stvari, ki ti začinijo življenje. In znameniti rek iz pogumnega Forrest Gump-a “Življenje je kot bonboniera,…nikoli ne veš, kaj boš dobil” vsekakor odlično paše zraven današnjega recepta.
Dajte si duška, ustvarjajte z navadnimi, nenavadnimi in čisto odbitimi mešanicami okusov. Naredite si svojo bonboniero. Saj veste, v kupljenih vedno nazadnje ugrizneš v tistega, ki ti je najmanj všeč. Ker je Murphy pač vedno zraven. Tokrat se lahko tej grenkobi izognete in si ustvarite le takšne trafle, ki se jih boste neizmerno veselili, do zadnjega. Sladkorja si pač ne privoščimo kar naprej (obdobje PMS-a, izpitov, pomembnih dogodkov izključeno) in dajmo se takrat pocrkljati, kot se spodobi!
Na mojem repertoarju so bili tokrat čilijevi, mandljevi z belo čokolado, cimetovi in klasični trufli s temnim kakavovim oblivom. In komaj čakam naslednjo priložnost, da preizkusim še polno novih idej in okusov.
Stročji fižol je zakon. Res ga imamo radi vsi v družini, kar je za ne fižolarsko družino prav čudež. Jaz in moj mož sva namreč velika jedca, ki jeva skoraj vse. No, ja, jaz sem mogoče malo bolj izbirčna kot on, ampak pustimo malenkosti 😉 Fižol nama pa obema ne tekne. Ampak s stročjim je čisto druga zgodba. Obožujem ga v vseh oblikah.
In to, da je letos velikokrat obiskovalec naših krožnikov je kriva predvsem naša babi (pa tole vodeno vreme najbrž tudi malo pomaga). Pridno nas zalaga s fižolom in iz vsakega obiska se vrnemo z vrečko. In potem je na meni, da ustvarjam. Še vedno se moram prepričevat, da ne naredim vsakič zabeljenega fižola s kislo smetano. Tokrat sem ga združila z mletim mesom in nastala je odlična enolončnica.
Pravijo, da ni telesnega organa, ki mu stročji fižol ne bi naredil dobrega dela. Morda se le nos ne bi strinjal s tem 😉
Vse najboljše za me, vse najboljše za me,.. september je pri nas pester mesec, kar se tiče rojstnih dni. Otvori ga dedi, ki je letos praznoval častitljivih 80 let, čez 2 dni sledim jaz, tri dni za mano pa praznuje še babi. Tako, da jemo, pijemo in se veselimo. Saj ne, da se v naši družini za to potrebuje razlog, a vseeno. Tort pa res ne pečem brez razloga. In tokrat sem pripravila dve tortici. Eno sadno in eno č0koladno. Za vsak okus nekaj. Nato sem se poigrala še z okrasitvijo in uspela je krasna tortica. Mogoče, bi jo lahko še malo bolj napila, pa bi bila perfektna. Skratka, če štejemo še bratranca Petra, ki praznuje konec avgusta in ga še nismo proslavili, smo skupaj praznovali 205 let. Pa povejte, če ga to ni za zapit 😉
Včasih imam čas, da je kavč moj najboljši prijatelj. Šalica čaja, ki ob tem krasnem poletju bolj prija kot kozarec vina ali cocktaila in nameso knjige, tv. Ja, včasih paše tudi tv. Masterchef je oddaja, ki jo pogledam z veseljem. Graham, Gordon in Joe so brutalno iskreno simpatični. Brez dlake in slabe hrane na jeziku. Za tale recept sem dobila navdih ravno tam. Seveda sem ga priredila po svoje. Uspel je odlično, a vseeno ne vem, če bi si upala sebe servirati tem trem barakudam.
Bom raje pametovala tu gor in kraljevala v svoji kuhinji. Tukaj vse pridno pojejo in se nič ne pritožujejo.
Vseeno pa bom spremljala oddajo še naprej, saj so njihovi krožniki res prava inspiracija.
Danes so morali narediti čudovite čokoladne trufle…si mislite, kaj se mi hladi v hladilniku? 😉
Za tale recept se je bilo treba pa kar malo pretegniti. Začelo se je na Liamovem rojstnem dnevu. To, da je teta Vera mojster kuhinje je samoumevno. Spekla je polno dobrot, ampak, da je lahko pa “nenadevana” potica tako dobra… Na hitro mi je razložila potek dela, a ni vedela kako se receptu reče. Od takrat je minilo veliko časa, a okusa nisem mogla pozabiti. In potek je bil takšen. Vprašaj Niko (Liamova Mami in hčerka od tete Vere), Nika kliče teto Vero, teta Vera kliče sosedo Miciko, ki ji je dala recept, a se ne spomni kako se mu reče. Vmes jaz mami razlagam, kaj si želim in kako se naredi in reče mami, ja, pa to so Fernandli. Veselje,… in sedaj so Fernandli tete Micike, ki jih je spekla teta Vera. In jemo jih že tri vikende zapored. Seveda, so prvi in drugi nastali veliko lepši, a sem bila brez fotoaparata. Pač Murphy. 😉
Kakorkoli, tole je slastno pecivo, za vse priložnosti. Zelo se priležejo tudi za zajtrk s skodelico čaja ali kave.
Ta teden se nam dogaja na polno. Uvajanje v vrtec terja svoj davek. Tako da, če kje srečate kakšne podočnjake, ki se vlečejo po tleh mimo vas, jih zapakirajte in pošljite na moj naslov. Priznam, da sem za pisanje novega bloga, rabila kar majhno “mail” brco v tazadnjo. Še sreča. Recept je namreč že pripravljen kar nekaj časa.
Navdih?
Poletni izlet. Gostišče Ajda, prekmurje. Fajn druženje s prijatelji. Odlična hrana. Priporočam!
Res smo jedli odlične stvari. Ker se imenujejo Ajda, je temu primerno večina jedi povezanih z ajdo. Jedli smo pico iz ajdovega testa z zeljem (mimogrede, bila je odlična), ajdovo zlejvanko, znamenite ajdove prekmurske dödöle,…čokolado (vseh vrst, razen ajdove), ampak to je pa že druga zgodba.
Kaj so to sploh dödöli? V nekaterih krajih po Sloveniji bi jim rekli krompirjevi žganci, krompirjeva polenta jim pravijo primorci, ožejeni žganki v Halozah, tako, da izvirnih imen jim vsekakor ne manjka 😉
Mi smo jih v Ajdi jedli kot prilogo, jaz pa sem jih pripravila kot glavno jed.
Letos so naše jablane bolj slabo obrodile. Če odmislimo gnila jabolka na tleh, jih je bilo ravno za eno veliko vrečko. In ko si na vikendu s starši, se po rižoti z lisičkami (hvala gozdu in mami ;)) prileže desert. Ponavadi bi bil to jabolčni “štrudelj”, ker bi ga delala mami, ker pa imamo mladi modernejše želje, pristope in podobno, sem se odločila za jabolčno pito. Ne vem točno zakaj, ampak pite niso nikoli prevladovale v našem “desert jedilniku”. Zato, ne bodite prestrogi, saj je bila to moja prva jabolčna pita. And that is about to change…Nisem prepričana, ali je boljša naša domača babičina pita, ali tale ameriška. Pojedla se je zelo hitro. Ali je bila res tako dobra ali smo le mi taki požeruhi je pa diskusija za drug forum.
Poletja je skoraj konec, vsaj koledarsko, ker drugače je letos zgleda tako ali tako pozabilo obiskati naše kraje. No, kakorkoli bamamanjam je zopet za računalnikom, spočita in polna energije in zamisli. Za začetek imam še nekaj dopustniških grehov, saj v slabem vremenu tudi v prikolici ni problem ustvarjati.
Tokrat je ob poplavi bučk “padla” bučkina musaka. Odkrito povedano, je bila že pokušina česa takega zame velik šok/greh. Vedno sem bila namreč mnenja, da se preverjeno odličnih stvari ne spreminja. In musaka je ena takšnih jedi, ki je v naši družini zelo priljubljena. Nič čudnega, saj vsebuje krompir in meso.
Sestavina prave grške musake je vedno mleto meso (navadno je v uporabi jagnjetina, lahko pa uporabite svinjino ali/in govedino). Osnovni recept je z melancani, vendar se v veliko primerih pojavlja tudi krompir. Dodajo še bešamel omako in to je to. Jaz sem melancane zamenjala z bučkami, bešamel s smetanovo polivko in nastala je odlična musaka. Še jaz “krompirjevec” nisem pogrešala krompirja.
Mami, am am se sliši iz zadnjega sedeža avtomobila. Ata že ve, da je treba pri naslednjem postajališču ustaviti. Hladilna torba in polna termovka vroče kave sta prvi stvari, ki jih lahko vzamemo iz prepolnega prtljažnika. Nasmehi in sijoče otroške učke se s sendvičem v roki povrnejo na drobne obrazke. No, priznam, tudi odrasli nimamo nič proti, kajne?
Znana zgodba?
Če ste se tudi vi naveličali sendvičev, a bi vendar radi nekaj okusnega, prepostega a hkrati posebnega, je tale ideja ravno za vas. Pikniki, pogostitev prijateljev, sorodnikov, ali le prigrizek za daljšo pot na morje. Za vse to je enkratna rešitev.
Zraven tega osnovnega recepta lahko dodate še kakšno nadgradnjo po okusu. Sušeni paradižniki, mogoče narezane olive, kumarice, ali mogoče hrenov namaz. Možnosti je veliko. Že preizkušena in odlična varianta je z nutelo in mletimi lešniki. Pustite domišljiji prosto pot.
Tako, potovalke spakirane, blog napisan, malica pripravljena, morje nas čaka, vi pa le držite pesti, da se končno prikaže kaj poletnega vremena. Se beremo po dopustu.
Lepo se imejte, veliko se smejte in dobro jejte.
