Tale malinov sufle se mi kotali po glavi, odkar sem enkrat gledala oddajo avstralskega kuharja samouka Billa Grangerja, ki je danes eden večjih kuharskih mojstrov. Njegovi recepti so preprosti in tudi tale je izjemno preprost. Zapomnila sem si predvsem to, da je dejal, da se ne more ponesrečit in da čisto vsakemu uspe. Sufle, pa vsakemu uspe? Te besede načeloma ne sodijo v en stavek. To vam bo zatrdil vsak kuhar amater. In tale je nam krasno uspel, me pa zanima, kako bo šlo vam 😉
Sestavine so res enostavne in če imate maline, ga lahko naredite mimogrede, pa še navdušil bo tako goste kot domače. Sufleji, so nasploh taka sladica, ki navadno navdušijo. Ko ga vzameš iz pečice je krasen, okus je tak puhast in res je nekaj posebnega. Tale malinovček je še zelo osvežilen, a jaz še vedno prisegam na čokoladnega, ki vam ga enkrat serviram tukaj na blog. Potem se boste šele oblizovali 😉
Kokoš ali jajce, kaj je bilo prej,..večna debata, ki lahko povzroči prepir za vsako mizo. Jaz mislim, da je bilo sigurno najprej jajce, ker kaj vse nastane iz enega navadnega jajca, ni vrag, da se enkrat ni posrečila tudi kura. Pečena, umešana, mehko kuhana, trdo kuhana, pa še vsake toliko časa se kdo spomni nekaj novega. Jaz ponavadi naredim špagete s pršutom in poširanim jajcem, tokrat pa sem v spletnem časopisu našla recept za tole rižoto in pritegnila me je ravno lepo razlita jajca na vrhu. In to neupravičeno. Kot sem že omenila, sem velika ljubiteljica riža. Res, v vseh variantah ga obožujem, tole pa brez težav uvrstim na zmagovalni oder. Slastna, kremasta in z vsemi okusi, ki se sanjsko pomešajo med seboj. Tudi brez jajca na vrhu, ki samo doda tisto pikico na i.
V ribarnici mi je svetovala, da naj vzamem ta file, saj ima najmanj kosti. Samo zato sem izbrala tega, tako, da če imate v mislih kateregakoli drugega, si le privoščite. Le, da je riba. Saj so za otroke visoko na seznamu priporočljive hrane. Pri začetnem uvajanju, nama je zdravnica svetovala predvsem ribe na s. Z zelenjavo so zdrava in hranljiva kombinacija, pa še dojenčki so navdušeni, saj ni treba veliko grist.
Ribe. So zdrave, dobre in lahko prebavljive. Največja težava je v tem, kako in kje dobiti svežo ribo. Na srečo je v Ljubljani to manjši problem, kot na primer v Velenju. Mi imamo že kar “svojo” prodajalko v Leclercku. Kar je super in ne znam si predstavljat, kaj bi brez nje, saj nam že s pogledom pove, kako in kaj. Vem znana dejstva o tem, kaj preveriti, da vemo, če je riba sveža, a kaj, ko včasih tudi to ne pomaga. No, v vednost in znanje pa vseeno povem še vam, da dobro poglejte ribo v oči, če so čiste in niso motne je riba sveža. Žal je fileju malce težje pogledati v oči, zato se je treba zanesti na prodajalko in vonj.
Današnja jed je super za pogledat, enostavna za pripravit in odlična za pojest. Pa še primerno in posebej priporočljivo kosilo tudi za najmlajše.
Kaj češ lepšega.
Teden je naokrog in spet je tukaj sladka nedelja. Med vikendi je čas, da se poleg kosila lotim še nekaj za potešitev sladkobe. Sploh, če je vreme takšno kot ta vikend. Sneg, led in ledeni dež. Pa je padlo sankanje v vodo. In zato eklerji na mizo. Ekler je v bistvu malo nadgrajena oblika princes krofov. Razlika je predvsem v čokoladi. Kot bi reklo večino mojih prijateljic z mano na čelu, ni deserta brez čokolade. In res je tako, od zdaj naprej bo princeske čakala bridka usoda, saj bodo vse spremenjene v prekrasne eclairje, ali pa princeske s čokoladno kapo, če hočete.
V bistvu so si eclair-je izmislili francozi. Kot večino najboljših sladic. Po moje jih oni sicer ne jedo, če pomislimo na njihove postave, ampak jih imajo samo za dražit ostale ljudi po svetu. Seveda mi spadamo med njih.
Prevod besede eclair bi naj pomenil blisk strele, to ime pa je dobila po tem, ker je tako bliskovito zmanjka. In to se je tudi pri nas zgodilo. Kot blisk je bil prazen krožnik.
Ker je rdeče meso zelo zdravo, govedina pa se kar dolgo kuha, je teletina najbolj na mestu. Super je, če imate blizu kakšno mesnico ali pa poznate mesarja iz vašega marketa in veste, da vam bo dal res super kos mesa. In to je to,…zraven lahko ponudite vse vrste zelenjave ali krompirja, jaz sem si danes izbrala kar kolerabico in naredila sočen krasen pire.
Osso buco je italijanska, oziroma milanska jed. Je pravzaprav goveji bočnik s kostjo, narezan na 3 cm kose. Slovenski prevod jedi, ki se sliši kot nekaj zelo finega je “luknja v kosti”. Če želimo skrajšat čas kuhanja, lahko namesto govejega mesa uporabimo tudi teletino. Ampak tisti “pravi” je goveji kos mesa.In vsak udeleženec naj bi dobil svojega. Z mozgom v kosti. Mozeg bi naj z žličko pojedli iz kosti, kot pravo poslastico. Sva bila en dan pred pripravo tegale na kosilu pri prijateljih in je ravno tekla debata o srkanju mozga oziroma mazanju na kruh. Se nama je skoraj obrnilo. Nikoli nisva marala mozga, čeprav ga nisva nikoli poskusila. Pa je prišel na mizo slastni osso buco, ki je mimogrede zelo hvaležna jed za pripravit, saj ima večino časa z njo opravka pečica. Res je bilo dobro za jest, dokler ni prišel čas za tisti “posladek”. Sva se spogledovala in spodbujala, kdo se bo prvi opogumil. In napadla sva ga oba hkrati. Izgleda res ogabno, sluzasto, tresoče, ampak okus je res odličen. Presenečena kot že velikokrat, sva bila hvaležna, da sva v fazi poskušanja novih stvari in okusov. Kaj sva naredila najinemu holesterolu, vam pa raje ne povem.
Pravijo, da se zraven odlično prileže rižota po milansko, jaz pa sem se odločila kar za domače pirine njoke, ki so se odlično prilegali zraven.
Tuje kuhinje so odlične. Prav super je kdaj pa kdaj pojesti kaj nevsakdanjega. Mehiška in kitajska hrana sta pri nas kar večkrat na sporedu. Sploh kadar gremo v restavracijo. Sicer je res, da so jedi prilagojene našim evropskim okusom, a so vseeno ali pa ravno zato super. Naš bližnji sorodnik je zelo uspešen svetovni kuhar in nam je enkrat pripravil indijsko pojedino, tako pravo s tipičnimi začimbami. In nam “preprostim” ljudem je bil okus kar precej tuj (beri ogaben). Torej je bilo odločeno. Jedi z indijskim okusom so zanič. Potem pa se je v Ljubljani “odprla” odprta kuhna in sva se zopet opogumila in z mojim zašla en dan tudi na Indijsko stojnico. Mnenje se je nemudoma izboljšalo. Nato sem se vsa pogumna s prijateljico odpravila v Indijsko restavracijo Shambalo in padla na rit. Dobro za obliznit vseh deset prstov na rokah, pa še na nogah. Od tistega dne, sanjam samo še o tem, kako bom skuhala nekaj indijskega.
Skoraj sem že kupila v trgovini curry, ko mi je pod roke prišla reklama za hišo začimb. Povem le to, da sva se morala oba nazaj držati, da sva kupila le pet vrečk začimb. In curry je bil med njimi. Okusa s trgovinskim, se seveda ne da primerjati. Že po vonju ne.
Pa je prišel ta dan,…ko smo si zopet obliznili prste.
Pesa je zdrava. Zelo. In otroci jo imajo zelo radi. Vsaj večina otrok. In poleg pese v solati, si vsekakor zasluži še kakšen recept. Tokrat sem naredila juho, ki jo je moj malček pojedel s takšnim veseljem, da nisem mogla verjeti. Je pa res, da je tako ali tako pravi jedec, ki se redko katere stvari brani.
Juha je enostavna, hranljiva in dobra. Poskusite!
El clasico. Pri vsaki stvari imamo imamo določeno tisto pravo, klasično stvar, oziroma bolje rečeno poslastico. Če imajo fantje svoj el clasico (saj vsi vemo, o čem govorim, ne?), si ga brez slabe vesti lahko privoščimo tudi ustvarjalci v kuhinji. In tiramisu si prav gotovo zasluži ta naziv. Tiramisu je klasična italijanska sladica, ki se je poleg njihovega slavnega sladoleda najbolj razpasla po svetu.
Presenetljivo, pa njegova zgodovina ne sega daleč v preteklost. Njegov prvi zapis v knjigi, naj bi bil šele okrog 1980. Čigav in od kod, je pa itak tipična italijanska zgodba….se še prerekajo o tem.
Različic recepta je ogromno. Z beljaki, brez ruma, brez beljakov, s smetano in nenazadnje zadnje čase vedno bolj popularni sadni tiramisuji. Pomarančni, limonin, jagodni, malinov,… Tisti pravi osnovni recept pa vsebuje le rumenjake, mascarpone, kavo, piškote, kakav in sladkor.
Kakorkoli, ime tiramisu je italijanska beseda, ki pomeni dvigni me, ali vzami me. Ko ga poskusite in ponudite, se pa lahko s sojedci prerekate, ali si to ime zasluži ali ne, dokler ni pekač prazen…
