Pravijo, da je avokado zelo zdrav in bi ga morali redno uvrščati na jedilnik. Kar pa je težko sploh za tiste kuharice, ki so se receptov učile od babic in mam, ki je bil v njihovih časih ekstremno eksotična zadeva. Danes, pa je avokado možno dobiti že skoraj povsod. Čeprav, ko babici razlagam svoje recepte, še zmeraj čudno pogleda. 😉
Zakaj avokado?
Velikokrat se ga drži tudi ime super živilo, saj vsebuje veliko maščob, ampak tistih dobrih, ki jih telo potrebuje za delovanje. Hkrati naj bi preprečeval raka in zniževal holesterol.
Pri nakupu pazimo predvsem na to, da avokado ni premehak kar pomeni, da je že kar en čas na trgovinskih policah. Njegova trda koža naj bo prožna in se naj le malo vda pod pritiskom naših prstov.
Ko ga lupimo, oziroma z žlico odstranjujemo iz lupine, pazimo, da res odstranimo vsega, saj tisti zeleni del pri olupku vsebuje največ antioksidantov.
Veliko se ga uporablja tudi v kozmetični industriji, saj je odlična maska za obraz, odpravljal naj bi starostne pege in pa zdravil tudi brazgotine in opekline. Ko vam povem, da naj bi zaviral tudi staranje, boste že na poti v trgovino. 😉
Brstični ohrovt je mogoče res hrana, ki že na prvi pogled daje vtis, da je težka in nas bo po njej napenjalo. Pri nas je šlo kar dobro skozi, razen vonjav, ki so nam odišavile stanovanje 🙂
Pri nakupu smo pozorni, da izberemo majhne plodove, brez madežev in s stisnjenimi listi. Hranimo ga nekaj dni v hladilniku.
Mogoče za začetek raje dajte samo kakšnega v navadno zelenjavno juho. Za test, če bo malček dobro prenesel. Naš je bil silno zadovoljen.
Tale je za moževo prijateljico “Zhano”, ki mi je tako pihnila na dušo, da sem ji mogla kar posvetiti en recept. Ker je omenila, da mesa ne je, pa upam, da se vsaj sladkega ne brani. 😉
Bliža se poletje, zunaj je toplo in v trgovinah in na tržnicah so na police prispele prve jagode. Jagode so princeske (da gospe kraljici čokoladi ne naredimo krivice) sladic. Sploh takih, svežih, sočnih, sadnih, lahkotnejših desertov. Tudi takšne samo s sladkorjem so fajn, če je povrhu še smetana pa sploh super.
Pri nas jih radi jemo v vseh oblikah in se oblizujemo, kako so dobre, dokler ne pridemo k babici na vrt in poskusimo JAGODE. Je to sploh isto sadje? Izgledajo ne tako filmsko, a okus je neprimerljiv. Sploh, če so “direkt” iz vrta, še z malo zemlje gor 😉
je tipična nizozemska jed. Nič nima z znamkami in loncem, ampak je pire krompir zmešan z različno zelenjavo. Najbolj pogosta je mešanica pireja in ohrovta, ki se imenuje Stamppot boerenkool, jaz pa sem pripravila stamppot rauwe andijvie, ki je mešanica pireja in endivije solate (jaz sem namesto endivije solate tokrat uporabila pisan radič). Vem, sliši se skrajno čudno in neobičajno. Da bi si solato vmešal v pire krompir? Tudi meni se je naredil cmok v grlu, ko je prijatelj Branko, povedal na kaj naju je povabil. On že ve, kako se temu streže, saj je odličen kuhar, pa še nizozemec po vrhu. Zraven se tipično postreže domača prekajena klobasa in omaka, ki jo vliješ v luknjo, ki jo narediš sredi pireja. Pri Branku in Sari je bila to na kocke narezana prepražena slanina.
Nič kaj glamurozna jed, ampak hranljiva, taka, zimska.
V bistvu je enostavno, mi imamo matevža, nizozemci pa stamppot. Najbrž se tudi njim zdi čudno, da v pire vmešaš fižol?
Povem vam le, da sva že v istem tednu doma ponovila to kosilo.
Ta vikend je bil cel ruski. Za kosilo “Govjadina po-strogonovski, s gorchitseju”, kot ji rečejo rusi, za desert pa poklon balerini Pavlovi, krasne tortice pavlove. Kdo bi si mislil, da lahko ješ dve jedi iste kuhinje na en dan, in to celo ne Italijanske 😉
Skratka, tale stroganoff se je tudi spreminjal skozi leta, saj naj bi začetni zapisani recept vseboval le meso, brez gobic in brez čebule. Potem pa različni kuharji dodajajo različne jedi in tako je še danes. A vseeno se je najbolj obdržal ta, ki sem se ga lotila jaz. Je pa res zelo razširjena jed, saj jo jedo po vsem svetu. Brazilci govedino zamenjajo s piščancem, ali celo rakci. Tudi v skandinaviji je pogosto na jedilnikih, pripravljajo jo kar s klobaso, v Iranu jo jedo z ocvrtim krompirčkom, na japonskem pa ja, uganili ste, z rižem. Čeprav jo imajo za zelo eksotično jed, saj ne vsebuje ogromnih količin sojine omake. Čisto čudno, ne?
Ostali zemljani jo pa najraje ponudijo/mo s širokimi rezanci.
Za pusta veliko ljudi peče krofe. Za krofe se porabi veliko rumenjakov in potem se sprašujemo kam z beljaki. Tudi pri drugih receptih so velikokrat potrebni le rumenjaki. Receptov z beljaki, je zadnje čase kar nekaj, tako da španski vetrci sploh niso več aktualni kot nekoč. O uporabi beljakov sem pisala že pri angelskih poljubčkih, tokrat pa vam predstavljam krhko princeso snežnih beljakov pavlovo. Ime je dobila po balerini Anni Pavlovi. Pa v bistvu sploh ne zaradi podobnosti puhaste obleke in puhastih gnezdec. Prav tako tudi krhkost balerine in gnezdec ni skupni imenovalec, pač pa je nek kuhar ustvaril to umetnino za veliko drobno umetnico. Čisto preprosto. Ko bi le bila še priprava,…ampak ne obupajte. Tudi če vam prvi poskus ne uspe, poskusite ponovno, saj vas bo tista prava pavlova prav gotovo začarala.
Sezona pomaranč gre skoraj h koncu, tako da je treba izkoristiti vse možnosti, ki se nam ponujajo. Pa naj bo to pomarančni desert, kar tako sadje za malico, ali pa s piščancem, ki se mu odlično poda. Zadnjič sem ga pripravila le s pomarančami, pa se mi zdi, da se je pomaranča bolj navzela okusa piščanca, kot pa piščanec pomaranče. Tako, da sem razmišljala in brskala, kaj bi lahko še dodala za izboljšavo. Pa mi je Marta (Stewart) priskočila na pomoč. Pri nas smo nasploh ljubitelji citrusov in mogoče bi okus limone tudi pričaral pravo harmonijo okusov. Mogoče jo bo prav kmalu. 😉
Res je da veliko jemo piščanca, zato je priporočljivo poskusiti vsaj kaj drugačnega z njim. Malo eksotike in domačnost piščanca sta odlična kombinacija. Zraven dodamo še kepico porovega riža, skledo solate in kosilo je popolno. Moj mali gost (Matej, 5 let) je sicer rekel, da ima kožica čuden okus, a je njegova mami povedala, da je vseeno pojedel veliko, kar je ponavadi velik uspeh. In taki uspehi, kuharja najbolj veselijo.
Recept je hiter in lahek, tako da le v akcijo!
Ovseni kosmiči so zdravi in hranilni. Zaenkrat je naš malček še tako majhen, da mu jih raje namočim ali skuham, da se zmehčajo. Ne bo pa več dolgo, ko si jih bo kar sam stresel v jogurt ali mleko, kar surove, da mu bodo hrustali pod zobmi.
Privoščite otrokom ovsene kosmiče, da jim napolnite baterije. (In potem jih boste najbrž potrebovali tudi vi ;-))
Jajčevci so ponavadi tista “zelenjava” (ker v bistvu so pravzaprav jagoda), ki so nam v trgovini sila všeč, a se vedno sprašujemo, kaj naj z njimi. Obstaja dosti receptov, najbolj znani so najbrž ocvrti jajčevci, ki mogoče po okusu še najbolj spominjajo na “pohane marele”. Seveda ne smejo manjkati tudi v ratatuju in vseh mediteranskih zelenjavnih mešanicah.
Pri nakupu bodite pozorni na njihovo kožo. Če je gladka, bleščeča, barva pa lepa temno vijolična (če ste seveda kupili to sorto, kajti imamo še pisane, bele, zelene in raznih oblik), če so čvrsti in težki za svojo velikost, ter se ob dotiku prsta s kožo, meso vrne nazaj v prvotni položaj, je jajčevec zrel in svež. Tudi pecelj mora biti lepe zelene barve.
Hranite ga v hladilniku v plastični vrečki, a pazite, saj radi hitro zgnijejo.
Moram pa priznati, da ko sem prebrala naslednjo zanimivost o jajčevcih, me je čisto sezula 🙂 Podobno kot nekatere druge vrste zelenjave tudi jajčevci vsebujejo nikotin – v desetih kilogramih jajčevcev ga je približno toliko kot v eni cigareti. Na srečo jih ne pojemo toliko, da bi postali odvisni…
Pustna sobota. Krof. Eno brez drugega ne gre. Trgovine že par dni prej in potem “dišijo” po prežganem olju. Ljudje nosijo kartone krofov, kot da bo konec sveta. Pravijo, da se jih ne splača delati doma, ker so trgovinski prepoceni. Nekateri se celo zapeljejo do Trojan po njih. Ampak tisti pravi, pečeni v svežem olju, z domačo marmelado, malo nepravih oblik so najboljši. To, so tisti pravi.
Najbrž je nekaj čara tudi v tem, da ti vmes zmanjka plina, kako pa drugače, pri tako občutljivem receptu…v največje veselje pa so svetleče očke male pikapolonice, ki pod pultom kliče ama ama.
Receptov za krofe je nešteto. Letos sem prvič uporabila metodo “vzhajaj samo enkrat” in se je krasno obnesla. Krofi so slastni in brez lukenj.
Privoščite si jih. Saj so res boljši kot tisti trgovinski.
