Pomlad je zakon. To je dejstvo. Če jo lahko preživiš v naravi še toliko bolje. Mi imamo to srečo, da imamo nekje na štajerski strani Save, svoj košček neokrnjenega raja. Vse je zeleno, bio, eko,..če odmislimo nuklearko v bližini 😉
Enkrat, ko dobiš otroka, se ti očitno mišljenje spremeni, ma kaj mišljenje, cel se spremeniš. Da bi si sebe kdaj predstavljala sredi trave, kako nabiram tropotec, ali še huje, da bom z vozičkom na lepo sobotno dopoldne “rinla” na Golovec in mimogrede nabrala še smrekove vršičke…očitno tud jaz nisem več to, kar sem bila.
Pripravila sem sirup iz smrekovih vršičkov ter sirup iz ozkolistnega tropotca, ki sta oba velika pomoč pri bolečem grlu in kašlju.
Ampak, karkoli me je že pripeljalo do tega, naj bo to moj zlati otročiček, tale moj ljubi blog ali pa rdeči dež, ki so ga poslali vesoljci, sem hvaležna. Tudi zato, ker lahko to danes delim z vami. Pa tudi, če zato samo en otroček lažje spi.
Po veliki noči smo najedeni do konca. Najrajši bi imeli vodni ali sadni teden. Tudi mi smo bili na korenčkovih juhah, šmornu in podobnih “lahkih” jedeh. Skratka nič trdo kuhanih jajc ali šunke. Do nadaljnega. Mi smo velikonočni ponedeljek zaključili še z eno najbolj znanih slovenskih jedi, gorenjsko prato, katere recept vam povem kdaj drugič. Tokrat pa ena taka tipična jed, ki jo zna narediti vsak kuhar, amater ali celo tisti očetje in dedki, ki jim je kuhinja prostor za ženske. Ampak na moj način. Mogoče vam pa kdaj zapaše klasika malo drugače.
Hitro kosilo po pripravi, pa še vse se peče v enem pekaču, torej vam bo tudi pomivalec dneva zelo hvaležen 🙂
Pirhi tu, pirhi tam. Za veliko noč gledajo iz vseh lukenj. Pri nas se še cel dan vlačijo po elementu. In tale polnjena jajčka so super “pomoč”, da jih hitreje zmanjka. Odlično se podajo k šunki in ostalim velikonočnim jedem. Pa tudi drugače teknejo npr. zraven sendviča 😉
Za veliko noč je skoraj nuja, da so na mizi pirhi. Beli, rdeči, modri, rjavi, odvisno, kaj je moderno tisto leto.
Meni so še vedno najljubši tisti domači kuhani v čebulnih olupkih in običaj, ko mami razrežeš vse nogavice, da se peteršilj in cvetki lepše vidijo.
Nasvetov za barvanje z naravnimi barvami je ogromno, a iz lastnih izkušenj vam povem, da se na običajna rjava jajca bolj malo prime.
Eden od res uspelih receptov je barvanje v teranu ali refošku. Enostavno in res uspejo. Kristalčki, ki se oprimejo jajc so res nekaj posebnega.
Orehova, pehtranova, skutina ali makova so pri nas okusi prazničnih potic. Dve leti zapored sva skupaj z mami naredile še potratno potico. Tokrat pa sem v knjigi Slovenska kuhinja zasledila potico iz bučnic. Hm, ekstravagantno, a vseeno domače?
To je vsekakor vredno poizkusiti. Res je, da so recepti tujih kuhinj, danes že nekaj normalnega oziroma jih z veseljem postavim na mizo, a ponavadi na žalost le ob velikih cerkvenih praznikih pobrskam po Slovenskih receptih, ki me vsakič znova navdušijo. Ja, ne boste verjeli, ampak goveja juha, kremšnita, kranjska klobasa in pohan piščanec niso edine slovenske zelo dobre jedi. Knjiga me je res pozitivno presenetila, tako, da vam v kratkem predstavim še kaj domačega.
Da pa bučnice niso samo za “grickat” in za olje delat, pa ponosno predstavlja tudi tale današnja potica.
Če odmislimo koliko dela je potrebno za pripravo je potratna potica enostavno najboljša. In pika. Drugega niti ni za dodati. Le obrisati sladkorne brke in vzeti še en košček.
Potice so različne, polnilo je važno, a brez odličnega, pravega testa ni nič.
Takole ga delamo mi.
Zadnjič sem med zlaganjem stolpov iz kock, kar je trenutno moja skoraj polna zaposlitev, z enim očesom zasledila novo kuharico na najbolj kuharskem tv programu. Mesno štruco je tako lepo zavila v slanino, da sem jo kar videla na našem jedilniku v kratkem.
Pravijo, da je mesna štruca slaba hrana, da se notri uporabi staro meso, da je presuha,…mogoče kje res, a ne v naši kuhinji. No, vsaj ne več. Enkrat smo pri eni štefani pečenki skoraj potrebovali ročaje od metel, da bi si vse skupaj lahko dol potlačili. A to je (na srečo) že pozabljeno. Tale danes je bila odlična z veliko začetnico.
Pohvale in komplimenti od dragega so leteli kot že dolgo ne.
Volk sit in koza srečna. Pa jagnje tudi 😉
Pa še nasvet, od velike noči, ki je pred vrati, ponavadi ostanejo pirhi. Podtaknite jih v štruco in presenečenje bo še večje.
Vodni žličniki ali “vaseršpoclni” so bili pri nas vedno na mizi vsaj 16.6, ko praznuje moja zlata mami. To je bila vedno njena želja in babi jih je z veseljem naredila. Sedaj, ko ne živim več doma, pa mamino vlogo lepo nadomešča moj mož, ki je navdušen nad tem res preprostim in hitrim kosilom. Odlično je to, da jih lahko jemo kot samostojno jed s skledo solate, ali pa jih ponudimo kot prilogo k mesu.
Res so vsestranska jed. Pa še enostavna po vrhu. Ampak veste, kaj je najboljše pri žličnikih, da imamo sestavine vedno doma. Ravno prav pridejo po kakšnih praznikih, ko je hladilnik prazen in trgovine zaprte.
Mogoče se boste pa res enkrat, ko boste čisto brez idej spomnili na to preprosto a hkrati dobro jed.
Ja, vem, čokoladni mousse se ne dela iz mlečne čokolade, ampak iz temne, kakovostne, po možnosti vsaj 70 % čokolade. Jaz sem ga tokrat naredila iz milke. Navadne. Če je sila, če dobiš goste, ali le želiš nahraniti “zmaja” v sebi, je tudi milka ravno pravšnja, oziroma kar odlična.
Sicer se je pa te dni odvijal festival čokolade v Radovljici. Seveda smo bili tam tudi mi. Povsem jasno je bilo, zakaj so bili prejšnja leta v času festivala vsi bankomati v okolici prehitro izpraznjeni.
Mogoče za kakšnega čokoholika še boljše, saj so cene kar dobro zasoljene. Pol evra en pralin.
Po čoko festivalih ali obiskih čokoladnic, si vedno mislim, da se bom najedla čokolade in vsega sladkega tako zelo, da mi kar en lep čas ne bo do nje ali pa je sploh ne bom več hotela jesti. Japajade…kaj bo za desert jutri? 😉
