Solata s pomarančo in feto

Ne dolgo nazaj si v restavracijah lahko naročil mešano solato, zeleno solato, zeljno solato in če si imel srečo, so imeli še paradižnik in peso. Motovilec pa le ob največjih praznikih. Danes se pod solato šteje vse sorte, tudi jedi, kjer ni ne duha ne sluha o solati. Torej, če je včasih bila definicija solate, rastlina, ki raste na zemlji ali v zemlji, kaj je potem definicija danes? Sem najprej pomislila, da more imeti kis in olje za zabelo, pa sem se jih v trenutku spomnila vsaj 5, kjer to ne drži. Niti to, da je solata hladna, ni več nujno.

Pravzaprav ni pomembno. Važno, da je dobro. Pa naj se imenuje kakorkoli. Tako, da brez zadržkov pri ustvarjanju. Namečite na krožnik najljubše sestavine, zmešajte, zabelite in imate solato. Svojo, solato. 

Za tole mojo solatko sem dobila navdih od meni zelo drage kuharice Lorraine. 

 

Šnite

Španska tortilla

Eviva España” sem si danes prepevala ob pečenju te španske dobrote. Ko sva bila z možem na dopustu pri teti v Španiji, smo veliko hodili okrog in poskušali njihove dobrote. Predvsem tapas-e. Tapas so drobni prigrizki, ki jih imajo španci po siesti. Saj veste, po počitku je fajn nekaj prigriznit. In, ja,..kljub dolgemu dopustu v Španiji je obisk in poskušanje tapasov anekdota, ki si jo bova najbolj zapomnila od celega dopusta. Zakaj? Naročila sem chorizo, ki je ta prava španska klobasa s pečenim jajcem na oko. Očitno pač v tem baru natakarji uporabljajo mikrovalovko za pripravo hrane. Čeprav speči jajce ni nevem kak problem. No, kakorkoli…jaz sem dobila jajce na oko in ko sem zapičila vilico v jajce mi ga je razneslo v obraz. Če odmislimo, da je bilo jajce zelo vroče in me je cel obraz pekel, je bilo smešno za umret. Nažalost so se tudi preostali gosti v gostilni strinjali. Najbrž to, da sem bila pred jajcem oblečena v belo, ni treba omenjati,..Murphy pač. In tako sem si zapomnila krasen dopust. Na srečo pa naju je teta razvajala tudi z domačo špansko hrano in tale tortilja nama je bila res pri srcu. Verjamem, da bo tudi vam.

Sarma

Prvega januarja se je sarma in pika. Tako je že od nekdaj. Ko se bliža novo leto, se hladilniki v trgovinah polnijo z zakisanimi zeljnimi glavami, ki se kmalu po novem letu tudi poslovijo. Tako, bi lahko rekli, da kot ima martinovo gos, ima novo leto sarmo. In za to se lahko zahvalimo “bratom” srbom, ki so očetje sarme. Čeprav je že skoraj ponarodela. Zadnjič sva z možem gledala na food channel-u oddajo, kjer voditelj hodi po motelih in obcestnih gostilnah in po priporočilih gostov poizkuša njihovo hrano. In pojavila se je sarma 🙂 sicer z drugim imenom, ampak bila je sarma. Tista prava srbska, ki se jo peče v pečici. Pa še opozorilo, če boste slučajno želeli gledati to oddajo, je nikar ne glejte lačni.

Sarma


1 večja glava kislega zelja
kos slanine
 Nadev:
1 kg mletega mesa
2 večji čebuli
1 manjši strok česna
kavno skodelico riža (za “ta velko” kavo )
1 jajce
sol
sesekljan peteršilj

Omaka:
2  žlici olja
1/2  tube paradižnikove mezge
3  žlice moke
žlička sladke paprike
sol
1/2 l hladne vode

Glavi kislega zelja previdno odstranimo vehe (liste) in jih zlagamo na pripravljen krožnik. Ko   imamo vse liste pripravljene jim odrežemo kocen (debelejši del na sredini) v obliki črke v. Kocene narežemo na drobne rezine in jih damo na stran.
Na manjše kose narežemo tudi slanino.

Čebulo sesekljamo in jo stresemo na vroče olje. Pražimo jo toliko časa, da zarumeni, nato pa dodamo mleto meso, česen sol in poper. Riž stresemo v vodo in ga skuhamo do polovice (recimo, da ga kuhamo od 5 do 7 minut). V posodi zmešamo riž in meso ter dodamo še jajce in peteršilj. Vse skupaj dobro pregnetemo v homogeno maso.

Vzamemo zeljno veho in nanjo (na sredino) položimo približno žlico mase. Veho zapognemo z leve in desne strani ter sarmo zvijemo v rolico. Postopek ponovimo, dokler nam ne zmanjka mesa. Ostanke zeljnih veh narežemo na trakce in jih dodamo k narezanim kocenom in slanini.

Pripravimo si velik lonec (tistega tavelikega za govejo juho) in vanj najprej stresemo plast zelja (ostanki veh in koceni) in slanine, nato pa na vrh lepo naložimo sarme. Postopek ponovimo in vse skupaj zalijemo z vodo, ki je naj bo toliko, da prekrije vse sarme. Kuhamo približno eno uro.
Pripravimo še omako. Na olje stisnemo mezgo, ki ji dodamo še moko in žličko sladke paprike. Vse skupaj premešamo in popražimo, nato pa vse skupaj zalijemo s hladno vodo. Vzamemo metlico in temeljito mešamo, da ne nastanejo grudice. (Če kljub temu ostane kakšna grudica, omako precedimo). Omako prelijemo čez sarme in vse skupaj kuhamo še dobrih 20 minut.
Postrežemo.

Dober tek!

Bel kuhanček

Vsako leto komaj čakamo veseli december, ko se gre vsaj enkrat v gužvo med štante na kuhančka. Ponavadi se dobimo s prijatelji zakladolovci in po premraženem klepetu se gremo pogreti na vinček, ali kaj podobnega. Jaz nisem ljubiteljica vina in si navadno privoščim raje medico, letos pa sem poskusila punč, ki je bil začuda zelo bogat z alkoholom. Najbrž je kvaliteta odvisna od štanta do štanta, a letos so ga moji zelo pohvalili. Ampak saj veste, tisto kar je domače je najboljše, zato smo se letos odločili, da bo za praznovanje silvestra na mizi kuhanček.

Bel zakuhanček

1 liter domačega belega vina (uporabite lahko vino, ki ga imate)
Pest klinčkov
1 limona
1 liter vode
2 žlici meda
5 žlic sladkorja

V lonec zlijemo vodo in vino. Polovico limone stisnemo v lonec, drugo polovico pa narežemo na krhlje in vanje napikamo klinčke. Ko zavre dodamo med in sladkor in pustimo vreti 10 minut. Ponudimo še vročega.

Na zdravje!

Čokoladni liker in slane lizike

Za čas novega leta, si vedno rada privoščim kakšen likerček, če je pa narejen doma, pa še toliko boljše. Z domačim čokoladnim likerjem, me je v bistvu “okužila” mami, saj je po moje prva alkoholna pijača, ki sem jo poskusila (ali pa vsaj, za katero starši vedo). Enostaven je za narediti, odličen je za piti, edino treba je opozoriti, da je zelo piten. Zraven alkohola ponavadi paše kakšen prigrizek, saj veste, da se nas manj prime 😉 Da to niso vedno isti trgovinski prigrizki, kot so čips, smoki, ribice, palčke,…sem zadnjič opazila tale recept za slane lizike, ga malo priredila in lizike so pošle v hipu. Če že ni snega, da bi uživali v zimskih radostih, pa dajmo v kuhinjskih čarovnijah.

Čokoladni liker

1 liter mleka
1 kg sladkorja
1 čokoladni puding
100 g čokolade v prahu
3 dcl ruma

V loncu zavremo mleko in mu primešamo mešanico pudinga, sladkorja in čokolade v prahu. Kuhamo toliko časa, da se “puding” zgosti. Izgledalo bo kot malo redkejši puding. Maso damo na hladno, ko se ohladi dodamo še rum in dobro premešamo. Če vam ostanejo še grudice ali koščki liker še precedite. Prelijte v lepo steklenico in postrezite.

Nasvet: Z dodatkom coca cole dobite odličen pilotski liker.

Slane lizike

Mali kos parmezana
Pest parmezana
Palčke za lizike, lahko jih nadomestite s palčkami za ražnjiče, če pa tudi teh nimate (kot se je zgodilo tudi meni), pa vzemite kar zobotrebce
Modelček za piškote

Za slane lizike sta osnovni sestavini naribani parmezan in sezam, ostale dodatke pa spreminjajte ali dodajate po okusu. Jaz sem dodala mlete lešnike, ki so malo oblažili slanost parmezana. Lahko pa dodate še mak, drobne koščke slanine, drobnjak, mlado čebulico,…ali karkoli vam takrat pride pod roko. Mogoče je fajn, da v zmes na koncu naribate še malo navadnega sira, ki ga imate takrat v hladilniku, da se bodo lizike lepše sprijele skupaj.
Na pekač damo peki papir in najdemo poljuben modelček za oblikovanje lizik. Če imate palčke za ražnjiče, lahko uporabite modelček velikega kroga (npr. za krofe), če pa imate zobotrebce, pa vzemite manjše modelčke.
Na peki papir dajte modelček in vanj natresite do polovice modelčka pripravljene mešanice, odstranite modelček in na konec (kot je to pri liziki) dodajte zobotrebec. Del zobotrebca, ki je sedaj na “liziki” potresemo še z malo zmesi, da se bo zobotrebec držal lizike. To ponavljajte toliko časa, dokler vam ne zmanjka zmesi (ali zobotrebcev).
Pekač previdno postavite v pečico ogreto na 180 stopinj in pecite dokler se sir ne raztopi in lizike malo obarvajo. Jaz sem pekla dobrih 5 do 7 minut. Lizike z lopatico odstranite iz pekača in jih ponudimo.

Dober tek!

Čokoladno pomarančni kifeljčki

Vonj po pomarančah me spomni na zimo. Na miklavža. Ko smo bili majhni, smo k babici v spalnico nesli prazno skledo, ki jo je ponoči miklavž napolnil s sladkarijami, pomarančami, suhim sadjem in mogoče kakšnimi nogavicami. Veselje je bilo neopisljivo. Pomaranče so bile vedno notri. Nasploh smo v družini ljubitelji agrumov vseh vrst, tako da jih pri naši hiši ne manjka. Zato se je izbira teh piškotov zdela na mestu. Odločitev se je izkazala za pravilno. Že pri pripravi je cela hiša dišala po pomarančah. Ponavadi se v piškotih z agrumi, njihov okus kar nekako porazgubi, tukaj pa je okus po pomarančah prevladujoč, čokolada pa doda še piko na i. Piškoti so odlični in na so na moji lestvici piškotov skočili med top 5.

Čokoladno pomarančni kifeljčki

125 g masla
1 jajce
1 vanilijev sladkor
100 g sladkorja
1 žlička pecilnega praška
60 g jedilnega škroba
200 g moke
100 g grenke čokolade
naribana lupina 1 pomaranče

100 g čokolade
pomarančna lupinica
košček masla

Čokolado z nožem drobno narežemo. V posodi zmešamo moko, jedilni škrob, pecilni prašek, sladkor in vanilijev sladkor. Nas sredini naredimo jamico in vanjo zlijemo jajce in naribano pomarančno lupinico. Ob robu nadrobimo  maslo, dodamo še nasekljano čokolado in vse skupaj zgnetemo v mehko testo. Testo damo na hladno za približno pol ure. Vzamemo ga iz hladilnika in oblikujemo majhne kifeljčke, ki jih položimo na pekač, ki smo ga obložili s peki papirjem. Pečemo jih na 175 stopinjah približno 15 minut. Kifeljčke ohladimo in jih na konicah pomočimo v stopljeno čokolado, ki smo ji dodali malo naribane pomarančne lupinice.

Dober tek!

 

Zmešan jajček

1 ali 2 jajci (odvisno od velikosti in lakote otročka)
Kos sira
Kos posebne salame
Kos kruha

V ponvi na kapljici olja prepražimo salamo in ji dodamo jajca. Vse skupaj dobro premešamo, nato notri naribamo še sir. Mešamo še dobro minuto ali dve, da se jajca dobro spečejo in sir stopi. V jajca lahko nadrobimo tudi koščke kruha ali pa ga ponudimo kar zraven. Naš ima raje žemljico za v roko.

Dober tek!

Domača piščančja pašteta in ribji namaz

Ker smo pred dvema letoma ukinili močne božične večerje, sem se letos odločila, da sama naredim pašteto in ribji namaz, ki bosta ravno prav za majhne božične prigrizke. Vsakič, ko grem v Leclercu mimo vitrine s paštetami, se mi cedijo sline. Imajo res ogromno ponudbe paštet vseh vrst. Poleg piščančje paštete, ki je nekako najbolj klasična in je za prvi poskus najbolj primerna, sem naredila še ribji namaz, za katerega imam krasen preprost recept, še od pokojnega dedija. V tem primeru se rek, da so preproste stvari najboljše izkaže za resničnega.
Pašteto in namaz sem postregla s prepečencem, sirom in z raznimi vložninami. Pa je bila božična večerja pripravljena in tudi hitro pospravljena. Poplaknili smo jo še s kozarčkom rujnega in čakanje na božička se je lahko začelo.

Zelena morska žaba v pomarančni omaki

Glede na to, da današnji finančni časi niso ne vem kako rožnati, se ljudje redko odločajo za kako posebno jed. Sploh, če je treba odšteti zanjo kakšen evro več. Okrog čarobnega božiča, pa radi postavimo kaj posebnega na mizo. Morska žaba je riba, ki ima kost le po sredini in jo imajo radi ponavadi tudi tisti “file-jarji”, ki rib ne jejo le zaradi kosti. Žaba je hitro pripravljena in kar stopi se v ustih. Žabo se da dobiti svežo (in drago), ter zmrznjene repe, ki se jih dobi že po dokaj dostopni ceni. Mislim, da smo dali okrog 6 eur za kilogram. Skratka tale meni je primeren tudi za božično ali velikonočno večerjo. Je dokaj lahek meni, tako, da je primeren tudi za kasnejše ure. Mi smo jo zmazali kot šus. Še krake smo poglodali 😉