Ne dolgo nazaj si v restavracijah lahko naročil mešano solato, zeleno solato, zeljno solato in če si imel srečo, so imeli še paradižnik in peso. Motovilec pa le ob največjih praznikih. Danes se pod solato šteje vse sorte, tudi jedi, kjer ni ne duha ne sluha o solati. Torej, če je včasih bila definicija solate, rastlina, ki raste na zemlji ali v zemlji, kaj je potem definicija danes? Sem najprej pomislila, da more imeti kis in olje za zabelo, pa sem se jih v trenutku spomnila vsaj 5, kjer to ne drži. Niti to, da je solata hladna, ni več nujno.
Pravzaprav ni pomembno. Važno, da je dobro. Pa naj se imenuje kakorkoli. Tako, da brez zadržkov pri ustvarjanju. Namečite na krožnik najljubše sestavine, zmešajte, zabelite in imate solato. Svojo, solato.
Za tole mojo solatko sem dobila navdih od meni zelo drage kuharice Lorraine.
- 150-200 g motovilca, rukole ali katerekoli druge solate
- 2 pomaranči
- 150 g feta sira
- 1 večja konzerva tune
- Pest orehov
V velik globok krožnik najprej nadevamo solato. Olupimo pomarančo in krhlje položimo na vrh. Lahko jih tudi razpolovite, da oddajo več soka. Tuno vzamemo iz konzerve in jo razporedimo po solati, zraven pa kar s prsti nadrobimo še feto. Potresemo še z orehi in premešamo. Slanost dobimo s feto, kislost s pomarančo in olje s tuno, tako da nam načeloma ni treba dodatno zabeliti.
Dober tek!